Razsvetlitev srca in bivališce duše
Dan, ko me je Duh zaprosil, da naredim naslednji korak v zaupanju, se je zacel zelo mirno. Bil sem v stanju miru in sprošcenosti, hvaležen, da moje življenje poteka harmonicno. Še preden sem vstal iz postelje, sem zacel s svojo dnevno vizualizacijo. S pozornostjo v pinalni žlezi sem naredil Dih življenjske svetlobe, nato pa sem poklical vse razlicne kolektivne zavesti kreacije. Kar se je zgodilo potem, je bilo povsem nepricakovano.
Razlicni skupki energije so se zaceli spajati skupaj, s to razliko, da so se tokrat energije oblikovale zunaj mene. Opazil sem, da se je na energetski ravni vse cutilo drugace. Nato sem zagledal veliko, metku podobno svetleco obliko, ki se je izoblikovala nekaj metrov pred mano. Ko sem se osredotocil nanjo, je postajala vedno vecja in vecja, dokler ni izgledala kot velika raketa. In kot da to še ni bilo dovolj, se je zacela tvorba premikati naravnost proti mojemu srcu! Moja takojšnja reakcija bi lahko bila: »Stoj!« in bi se mi izognila. Vendar sem vedel, da je zame zelo pomembno, da v popolnosti izkusim vse, kar se dogaja.
Ko sem opazoval, kako je ta predmet pridobival na hitrosti, sem se odlocil ostati prisoten, v svojem centru in miren.
Ustrašil sem se, ko se je raketa energije usmerila direktno proti meni, vendar nisem hotel izpustiti te priložnosti. V preteklosti, ko sem se soocal s duhovnimi izzivi, ki jih nisem razumel, sem velikokrat rekel »Stop«, potem pa obžaloval svoje dejanje. In sedaj vem, da lahko pretece veliko let, preden se pojavi novo duhovno razodetje, zato sem bil trdno odlocen, da bom tokrat deloval drugace.
Po trenutku, ki se je zdel kot neskoncnost, je energija zadela moje srce in se razsvetlila. Zadela ni mojega fizicnega srca, temvec moja duhovno cakro, locirano v središcu telesa poleg mojega fizicnega srca. Energija je zažgala srce na podoben nacin, kot je bila aktivirana pinalna žleza z dvigom življenjske energije navzgor po hrbtenici.
V trenutku se je moje srce odprlo v obliki lotosovega cveta. Cvet se je razprostrl in njegovi listi so se razširili, dokler celotno telo ni bilo ovito v novo zavedanje. Takrat sem se zavedel, kje leži bistvo duše.
Odkril sem prostor med srcem in dušo, ki je elektricno, neonsko belo (kot strela) in ki je bistvo praznine. Ta vrata ali portal vodijo direktno v našo dušo; oko Boga ali naš odsev Izvora.
Ko sem se ponovno zavedel okolice, sem spoznal, da se je moje zavedanje razširilo. Izhajal sem popolnoma iz srca. Razumel sem, da je zadnji dualizem v našem duhovnem stvarstvu to, da se pocutimo locene od Boga. Zunanja iluzija je slika, ki jo ustvarjamo o svetu okoli nas. Notranja iluzija je obcutek, da smo loceni od Boga. Ko enkrat sprejmemo, da smo eno z Izvorom, potem ni vec dualizma; nic vec karme ali darme, takrat se zacne novo obdobje.
Obdala me je velika stopnja socutja in sprejel sem vse, kar sem ustvaril. Moja zavest se je še naprej širila navzven na vse strani iz mojega srcnega centra in spoznal sem, da se je vidik mene soocil z lastno dušo, ki je bila skrita za mojim srcem. V tem trenutku je žareca svetloba obdala mojo zavest in postal sem eno s Triado oziroma Trojstvom. Elektricna neonsko bela svetloba je sedaj popolnoma zapolnila prostor med srcem in dušo, in združena skupaj sta ustvarila kroglo, ki je postala Sonce.
Do tega trenutka sem še vedno bival v dualisticnem svetu duše in telesa. Ko sem postal Trojica, nisem bil vec ista oseba. Postal sem center lotusovega cveta in vsak njegov list je predstavljal del mene samega. S tem, ko sem izgubil linearno dojemanje resnicnosti, sem zacel sanjati in razmišljati v spiralah, povezujoc se z vsem življenjem stvarstva.
Ko sem se poglobil v številne prehode in transformacije lastne duše, sem spoznal, da se med seboj ponavljajo in ojacujejo. Bil sem preprican, da bo prihajalo še vec izkustev. Po zasidranju doživetij, sem vedel, da resnicno ljubim vse, kar obstaja in da ne dojemam resnicnosti na nacin, kot sem jo v preteklosti. Sedaj sem se soocal z Izvorom. Postal sem vrata (portal), ki se vseskozi širijo. Bival sem med dvema svetovoma, vendar hkrati nisem bil del nobenega od njiju. Bil sem v prostoru med njima, v novem prostoru, ki se je razširjal v druge svetove. Vstopil sem cez vrata, postal vrata in vrata so se sedaj vedno bolj širila in širila.
Zgodilo se je nekaj, kar sem izkusil pred leti, ko sem zacel izhajati iz pinalne žleze in se povezoval s svetlobo. Na zacetku je bila samo majhna nitka svetlobe, ki se je skozi leta vedno bolj vecala in svetila. Ko je postala bolj masivna, se je premaknila v srce, se združila z dušo in preobrazila mojo zavest. Izredno lepi obcutki vedrine, jasnosti in miru so plavali v meni in zunaj mene. Zrcalil sem celotno stvarstvo, vendar nisem bil vec centriran v pinalni žlezi oziroma srcu. Moje celotno telo je postalo zavestno srce, telo Sonca.
Vedel sem tudi, da bodo lahko vsi doživeli isto izkustvo, zakaj mi vsi smo eno in karkoli se zgodi nekomu od nas, se enako zgodi vsem ostalim. Vse moje zaznave so se povecale (razširile) in spreminjale nacin, kako sem gledal, slišal, cutil in okušal. Vse se je spojilo z novim bogastvom in omogocilo nova cutna zaznavanja.
Ko sem pogledal ven, sem videl novo in posebno kvaliteto soncnih žarkov. Z mojo razširjeno jasnovidnostjo sem videl, da imajo žarki globino in zaznavo, ki ju dotlej še nisem zacutil oziroma videl. Bilo je kot, da bi videl resnicno svetlobo in frekvenco, ki prežemata prav vsako vlakno (celico) Stvarstva.
